Otroci na stranskemu tiru
Že dalj časa me preganja misel, da se usedem in nekaj napišem. Spomini na otroštvo se mi nenehno porajajo, spontano, slikovito in pomembno. V njih vidim sebe in vse tiste boge otroke, ki dan za dnem vztrajno in polni upanja trkajo na vrata centra in iščejo sebe. Nekaj jim je treba povedati, nekaj dati. Poskušam se spomniti svojih izkušenj in odkriti njihove potrebe. Potem dajem: enim pomirjenost, drugim upanje, tretjim ljubezen... Nimajo nič ali skoraj nič. Razen spoznanja, da ne sodijo v to družbo, da to ni njihova prihodnost. Ne vedo, kako naprej ...
Potrebno bi bilo vse to zapisati, vse te izgubljene usode, upanja in strahove, trepetanje in laži, ki se vsakodnevno porajajo in rastejo, tako kot raste trava. Tudi tatvine in lopovščine je treba zapisati. Teh je toliko, da se mi zdi, da to vsi vedo. A ni tako. Ne vedo. Morda bi bilo potrebno, da zvedo. Vsi.
Pišem zaradi otrok in njihove prihodnosti ...
Zgodba Lovrodba
Čuna Lunga
Zgodba Velika planina
Želite tudi vi deliti z nami vašo zgodbo? Pišite nam na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
