Pišemo zgodbe

Otroci na stranskemu tiru

   
Že dalj časa me preganja misel, da se usedem in nekaj napišem. Spomini na otroštvo  se mi nenehno porajajo, spontano, slikovito in pomembno. V njih vidim sebe in vse tiste boge otroke, ki dan za dnem  vztrajno in polni upanja trkajo na vrata centra in iščejo sebe. Nekaj jim je treba povedati, nekaj dati. Poskušam se spomniti svojih izkušenj  in odkriti njihove potrebe. Potem dajem: enim pomirjenost, drugim upanje, tretjim ljubezen... Nimajo nič ali skoraj nič. Razen spoznanja, da ne sodijo v to družbo, da  to ni njihova prihodnost. Ne vedo,  kako naprej ...

Potrebno bi bilo vse to zapisati, vse te izgubljene usode, upanja in strahove, trepetanje in laži, ki se vsakodnevno porajajo in rastejo, tako kot raste trava. Tudi tatvine in lopovščine je treba zapisati. Teh je toliko, da se  mi  zdi, da to vsi vedo. A ni tako. Ne vedo. Morda bi bilo potrebno, da zvedo. Vsi.

Pišem zaradi otrok in njihove  prihodnosti ...

Zgodba Žan

Zgodba Lovrodba

Čuna Lunga

Zgodba Velika planina

 

Želite tudi vi deliti z nami vašo zgodbo? Pišite nam na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

 

 

User Login