ADHD

MOTNJA POZORNOSTI IN IMPULZIVNOSTI

 

Učenci so vedno znova spraševali učitelja o viru, iz katerega črpa neizčrpno zalogo modrosti. Rekel jim je, da je vse napisano v knjigi, ki jo bodo podedovali po njegovi smrti. Dan po njegovi smrti so učenci našli knjigo točno tam, kjer jim je učitelj opisal, da bo. V knjigi je bila ena sama stran in na tej strani samo en stavek:
”Razumite razliko med posodo in vsebino in vir modrosti se vam bo odprl.”
Splošno mnenje strokovnjakov je, da  je vedenje otrok spremenljivo in prilagodljivo, ter da razvojni procesi silijo otroka k spremembam s katerimi  prispeva  bodisi k reševanju bodisi k pospeševanju  svojih težav.
Otroci se v času odraščanja učijo zapletenih vplivov vrednot in pričakovanj  okolja na njihovo vedenje, ki pa je odraz izkušenj, ki jih je doživljal. V začetku so odgovori otroka posamezni, odvisni od okolja in dogodkov, ki jih izzovejo. So razpršeni in nestalni. Čez čas se otrok nauči prepoznati odgovore, ki so učinkoviti bodisi za pridobivanje nagrade ali izogibanje kazni. S tem otrok začne svoje odgovore stabilizirati in njegovo vedenje  postane instrumentalizirano v okviru vsakodnevnih izzivov.
 
Prilagodljivo učenje  otrok je pogojeno z njihovo biološko zasnovo. Neustrezno opremljeni otroci za spoprijemanje z izzivi okolja in otroci, ki niso pripravljeni na razreševanje napetosti, se naučijo izogibati konfliktom in se pred težavami umikajo. Le redko razvijejo občutke krivde nad lastnim neustreznim vedenjem, kot to velja za aktivne otroke, ki se pogosto znajdejo v težavah, so deležni več kazni in delno tudi zato razvijajo agresivna čustva usmerjena proti drugim. Pasivnost neustrezno opremljenih otrok le – te oropa za izkušnje, ki jih ponuja odnos. Ti otroci ohranijo razdaljo in postanejo odvisni od drugih, da ti bojujejo njihove bitke in jih zaščitijo pred izkušnjami za katere so slabo opremljeni.
Učiteljica je opazila, da je majhen otrok v njenem razredu otožen in samoten. ” Kaj te skrbi?” je vprašala. ” Starši,” je odvrnil. ”Oče dela ves dan, da me oblači in  nahrani in pošilja v najboljšo šolo v mestu. In dela nadure, da me bo lahko poslal na univerzo. Mama ves dan kuha in pospravlja in lika in nakupuje, tako da mi ni treba skrbeti za nič.”
“Zakaj pa si potem tako zaskrbljen?”
“Bojim se, da bi utegnila pobegniti.”
 
Otrokove lastnosti ne vplivajo le na otrokovo vedenje, temveč vplivajo tudi na vedenje njegovih staršev. Lahko vodljiv otrok je deležen pozitivnih odzivov staršev, zahteven otrok je prestrašen, naveličan in včasih sproži sovražen odziv svojih staršev. Kmalu se sklene krog, ki ga strokovno imenujemo »coercion«.
Ne gre podcenjevati niti  vpliva, ki ga ima otrokov značaj na okolje v katerem živi in deluje. Raziskave so pokazale, da posamezne značilnosti otroka hitro pripeljejo do odziva okolja, ki te značilnosti bodisi stopnjuje ali zavrača. Biološke značilnosti otroku omogočajo lažji razvoj določenih oblik vedenja. Zelo aktiven in odziven otrok se hitro uči od okolja. Živahnost, vnema in moč otroke v veliki meri lahko pripelje do zadovoljevanja lastnih potreb in želja. Vendar v primeru, da naletijo na zanje nepremagljive ovire nastopijo frustracije. V nezmožnosti, da zadovoljijo svoje želje in potrebe lahko tavajo naokrog in izzivajo na brezciljen in neučinkovit način.
Strategije, ki se jih nauči otrok, postanejo način, kako se bo odzival in obnašal do drugih in s tem zgradil svoj osebnostni vzorec.
 »Normalen otrok« večinoma  uspešno rešuje svoje težave.  Normalen otrok naj bi bil tisti, ki deluje v skladu z razvojnimi normami, upoštevajoč pričakovanja glede spola in ki uveljavlja občutek lastne identitete primeren svoji starosti.
Učitelji in  strokovni delavci se pri svojem delu pogosto srečujejo z  otroki, pri katerih zaznavajo socialne, čustvene in vedenjske motnje.
Vzorci tovrstnega  vedenja so povezani s stisko, poslabšanjem samopodobe ali večjega  tveganja za doživljanje trpljenja in bolečine, misel na smrt, nesposobnosti za delovanje v vsakodnevnem življenju, v šoli in doma.  
 Motnje lahko razvrstimo v  naslednje skupine:
• Nasprotujočo, kljubovalno motnjo, ki predstavlja vzorec negativističnega, izzivalnega in sovražnega vedenja, ki vključuje pogosto pričkanje, izkazovanje jeze in besa ter upiranje odraslim. Trmasto nasprotovanje navodilom in navidezni nadležnosti odraslih/odraslim je ključna lastnost otrok, ki jih zaznamuje ta motnja
• Motnjo obvladovanja,  ki predstavlja agresivno ali nesocialno vedenje pri katerem so kršene osnovne pravice drugih ali družbene norme. Vzorci vedenja obsegajo pogoste pretepe, laganje, tatvine, okrutnost do ljudi ali  živali in uničevanje lastnine.
• Depresivno motnjo za katero je značilno depresivno  vedenje in/ali  izguba zanimanja za aktivnosti. Vključuje simptome  povezane s spremembami apetita, telesne teže, motnje spanja, občutka ničvrednosti ali krivde, zmanjševanje energije, težave pri razmišljanju, koncentraciji in sprejemanju odločitev lahko tudi pogoste misli o smrti in samomoru.
• Motnjo pozornosti in impulzivnosti ( v nadaljevanju ADHD), ki predstavlja trdovraten vzorec nepazljivosti, impulzivnosti in visoko stopnjo neustreznega vedenja. Kaže se v težavi otroka, da ohrani pozornost pri učenju ali igri,  v njegovem pogostem vstajanju in sprehajanju po razredu, sodelovanju pri visoko rizičnih aktivnostih in podobno.
 
V preteklosti so rudarji s seboj v rudnik vzeli malega, rumenega kanarčka, še posebej občutljivega na prisotnost metana in ogljikovega monoksida. Če je kanarček prenehal peti, so rudarji vedeli, da obstaja razlog za njihovo zaskrbljenost. Če se je kanarček začel pozibavati, je rudarjem sporočal, da zrak postaja resnično onesnažen. Če pa se je kanarček zgrudil na tla, je to pomenilo, da prihaja eksplozija, in da je čas za njihov hitri odhod.
Sodobni otroci z motnjo pozornosti in impulzivnostjo (ADHD) so podobni kanarčkom v rudniškem oknu. Neusmiljeni pritiski na otroke se vrstijo z vseh strani in zahtevajo od njih, da se odpovedo svoji posebnosti, neodvisnosti, vedoželjnosti in dogodivščinam. Danes so vsa področja otrokovega delovanja izpostavljena različnim oblikam nadzora odraslih: starši otroke vpisujejo v številne programe, najprej v vrtcih, potem še v osnovnih in srednjih šolah, v interesne dejavnosti, dodatna izobraževanja, organizirane oblike športa in podobno. Celo vrstniška kultura h kateri se otroci zatekajo, da bi dobili občutek neodvisnosti in potrjevanja postaja komercializirana, namenjena le profitu. Danes povprečen ameriški otrok preživi štiri ure in pol sedeč pred enim od ekranov, kar pomeni 10% rast v primerjavi z letom 1999. Dnevno je povprečen ameriški otrok izpostavljen osem urnemu vplivu medijev (mobitel, elektronska pošta, internet itd.) Če je otrok rojen v času dominacije televizije preživel sedem let svojega življenja pred TV ekranom, obstaja velika verjetnost, da bo otrok rojen v času interneta ob računalniku preživel dvajset let svojega življenja.
Arhetipska podoba Toma Sawerja, kot nagajivega, iznajdljivega, divjega, agresivnega in vedno umazanega mladeniča že zdavnaj ni več sprejemljiva ne učiteljem, ne  pedagogom ne staršem. Strokovnjaki čedalje bolj ožijo definicijo otrokovega vedenja, ki ga štejejo kot "normalno". Otroci podobni  Sawerju se danes definirajo kot "bolni" in potrebni obravnave.
 
Učiteljica je pri pouku govorila o modernih iznajdbah. ”Ali zna kdo od vas našteti kaj pomembnega, česar pred dvajsetimi leti še ni bilo?” Bister fant v prvi vrsti je vneto dvignil roko in rekel: ” Jaz!”
 
Zadnja desetletja se je število ADHD otrok pri katerih je prepoznana pretirana aktivnost, nizka koncentracija in impulzivnost enormno povečalo in že doseglo razmere epidemije.  Podatki za Kanado so podobni podatkom za Združene države Amerike in znašajo 3- 7% otrok. Avstralija beleži 7% prisotnost ADHD pri otrocih. Evropski procenti se gibljejo od nizkih  1%  na Nizozemskem do zelo visokih 17,8% v Nemčiji. V Aziji se podatki gibljejo od 6% na Kitajskem do 29% v Indiji. Ne glede na interpretacijo omenjenih podatkov je jasno, da je ADHD svetovni fenomen, ki je prisoten v vsaki državi v kateri je bil raziskovan. 
 
Simptomi ADHD se kažejo na dveh dimenzijah:
- hiperaktivnost/impulzivnost in raztresenost/ in
- pozornost/neorganiziranost.
Otroci pri katerih je dominantna motnja povezana s hiperaktivnostjo/impulzivnostjo imajo težave z upoštevanjem navodil in ukazov, pogosto so prepirljivi in moteči v razredu in pri dnevnih opravilih ( kosilo, obiski, oblačenje, domače naloge in podobno). Poleg tega imajo pogosto težave s samokontroloin so označeni kot nagajivi in agresivni. Starši, učitelji, trenerji tovrstna vedenja prepoznavajo kot zelo moteča in frustrirajoča, saj so otroci pogosto vključeni v številne konflikte z družinskimi člani ( še posebej z materami, sestrami in brati) in učitelji.
Nekateri otroci ne kažejo težav z impulzivnostjo, nasprotovanjem ali agresijo. Pri njih je prisotna omejena pozornost, neorganziranost, težave pri dokončanju nalog in pozabljivost. Njihovo vedenje ni težavno, so pa učno manj uspešni še posebej na področju matematike, branja in pisanja. S tem frustrirajo svoje starše in učitelje in so deležni očitkov, da so neodgovorni in leni.
Za ADHD otroke je značilno, da imajo težave s socialno prilagodljivostjo. Zaradi svoje nizke samokontrole in impulzivnosti frustrirajo svoje vrstnike. Pri sodelovanju v skupini si na vsak način želijo prevzeti vodstvo in drugim vsiliti svoja pravila. Eksplozivni so in agresivni, če ni po njihovo. Vse to ima za posledico, da imajo malo prijateljev in le s težavo ohranjajo vrstniške povezave.
Zaradi težavnega funkcioniranja na številnih področjih so ADHD otroci deležni neuspehov, zaradi česar so s strani staršev in učiteljev pogosto grajani in kaznovani. Rezultat tega je njihova nizka samopodoba, omejena motivacija za šolo, jeza in pretirana občutljivost. Poleg tega so nagnjeni k temu, da razvijejo tudi simptome drugih psiholoških motenj, ki pogosto vključujejo depresijo, anksioznost, nasprotovalno vedenje in motnjo obvladovanja. Mladostniki in odrasli z ADHD motnjo so v nevarnosti, da se vključijo v kriminalne družbe in da zlorabljajo mamila. Imajo velike težave z dokončanjem srednješolske izobrazbe, saj jih tretjina  ponavlja letnik, tretjina jih je deležna dodatne pomoči, do 33% jih je izključeno ali sami zapustijo proces izobraževanja in le 10% jih redno konča izobraževanje.
 
Večina otrok, ki kažejo motnjo ADHD, kot tudi njihovi starši, veljajo  za » nemogoče« in       » nepopravljive«. Številni starši otrok z motnjo ADHD pospešeno iščejo pomoč, da bi otrokom zagotovili nemoteno delo in sprejemanje družbenih zahtev. Med zdravstvenim osebjem je še vedno prisotno mnenje, da je uporaba zdravil edina rešitev, kar pa starše odvrača od sodelovanja. Delovanje ne medicinskih  tretmajev je omejeno na delo s starši zelo malo pa na delo s šolo in povezavo šole in staršev. Učitelji in strokovni delavci imajo pogosto dober namen, da bi spremenili otrokovo vedenje in ga nadomestili z bolj ustreznim, vendar to ni mogoče, ne da bi pred tem razumeli  / pogosto podzavestne/ strahove in želje otrok in staršev. Predhodno morajo biti opravljeni štirje osnovni koraki, da bi do spremembe vedenja lahko prišlo:
a/ trdno sodelovanje in medsebojna povezanost učitelja in staršev/otroka
b/ prepoznavanje vzorcev vedenja otroka in staršev
c/ ustavljanje nezaželenih vzorcev vedenja otroka in staršev
d/ motiviranje za sprejemanje novih vzorcev vedenja
 
Če so izpolnjeni ti osnovni koraki, bo učenje novih vzorcev vedenja veliko lažje za otroke in njihove starše pa manj boleče.

Čas je, da v vedenju otrok z motnjo ADHD prepoznamo sporočila, ki nam jih pošiljajo in se jih naučimo brati in razumeti.

User Login