AKADEMIJA

 

Ko rečem JA

 

Lepo je biti mlad. Ponosen. Tudi če si drugačen. Težaven.

Neuspešen. Divji. Neobvladljiv. Zbegan in prestrašen.

Zaljubljen in osamljen. Lačen hrane in ljubezni.

Nasmej se, nekdo te ima rad.

 

Koncept sodobne države v ospredje postavlja posameznika

in njegovo družino. Na eni strani  mladim postavlja izzive,

ki pripadajo prihodnosti:

nudi jim predstavo uspešnega mladega človeka, ki se mu

obeta perspektiva in zavidljiva blaginja: na drugi strani pa

družba ne uspe zagotoviti potrebnih sredstev za doseganje

zastavljenih ciljev. Primanjkuje  ji kvalitetnih vzgojnih struktur,

ki bi omogočile primeren vstop mladih v svet izobraževanja,

zaposlitve in dela ter enakovreden start na poti k odraslosti.

Neuspešen otrok čedalje bolj pridobiva status tujca v družbi,

šoli, lastni družini.

 

 

Obseg  nasilja, ki ga otroci doživljajo v šoli, v soseski  v okoljih,

kjer so dejavni pa tudi doma, v okolju  lastne družine je težko

ugotoviti. Dejstvo pa je, da se otrokom  nasilje dogaja,

nekaterim pogosteje kot drugim vse pa prizadane in jim pusti

posledice. Nekatere nasilje zaznamuje za vse življenje. Starši se

srečujejo z občutkom nemoči, da ustrezno zaščitijo svoje otroke.

Zavedajo se, da tudi njihovi otroci lahko postanejo del kroga v

katerem se nasilje znotraj skupnosti nenehno obnavlja.

                                  

V vseh teh letih dela sem spoznal različne otroke  in mladostnike,

katerih čustva so jasno izražala gnev, jezo, ogorčenje, obup,

žalost, strah....

Mogoče je otrok pravkar začutil in izrazil dolgo zadržano jezo

na svojo mater in njenega partnerja? Ali pa si je dal duška zaradi svojega nezaupanja do učitelja, ki ga ne mara? Ali je mogoče prvič začutil žalost zaradi

ogoljufanega otroštva? Ali pa strah pred bližajočimi se počitnicami

in bes zaradi mamine ločitve?

 

Naučil sem se spoštovati otroka.

                                     Radovan Radetić, univ. dipl .sociolog

 

 

 


 

 

 

 

User Login